Življenje, žal, ni pravljica za lahko noč

"Naši najboljši tovariši nimajo nikoli manj kot štiri noge". (Colette)

Najpomembnejšo življensko lekcijo, kar sem si jo kdaj naučila - namreč o preobrazbeni moči brezpogojne ljubezni -, sem dobila od štirinožnega mističnega učitelja. Jack je bil zapuščen maček, ki se je pred devetimi poletji prikazal na našem vrtu. Čeprav je bil očitno sestradan, je prvi teden zgolj opazoval in ocenjeval, kam je prišel. Hrano sem mu dajala pred kuhinjska vrata, vendar vsaj mesec dni ni hotel jesti vpričo mene. Postopoma mi je dovolil, da sem ga pobožala, v zahvalo pa me je nagradil z globokim zadovoljnim predenjem. Nekega hladnega jutra, ko je jesen prešla v zimo, je dokončal postopek posvojitve in prišel v hišo, saj se je odločil, da bo živel z menoj in bo moja ljubezen.

Kmalu po začetku najine strastne ljubezenske zgodbe je Jack zbolel za vnetjem oči. Odpeljala sem ga k veterinarju in ta je ugotovil, da ima mačjo levkemijo. Diagnoza me je zelo užalostila. Ker pa je moj veterinar poleg konvencionalne medicine uporabljal tudi holistično, je za Jacka predlagal zdravljenje z antibiotiki skupaj s homeopatskimi zdravili, masažami in meditacijo (deset minutno ritmično božanje, ob katerem se žival popolnoma sprosti), kar je okrepilo tako njegov kot tudi moj imunski sistem.

Minilo je osem let stanovitnega tovarištva. Jack je postal znan kot "čudežni" maček, ker je po diagnozi mačje levkemije živel dlje kot katerakoli druga mačka, ki so jo zdravili na kliniki. Pravzaprav je bil Jack videti tako zdrav, da je njegov zdravnik občasno opravil preiskave, da bi ugotovil, ali ni morda popolnoma ozdravel.

Prejšnje poletje pa se je čas najinega druženja iztekel in Jack je pričel hitro hirati. Veterinar nama je poskusil z vsemi, tudi tveganimi metodami zdravljenja pridobiti še nekaj časa. Končno niti molitev ni mogla več odložiti trenutka dokončnega slovesa. "Samo še vaša ljubezen ga drži pri življenju", mi je tiho dejal veterinar. "Vaša ljubezen mu mora tudi dovoliti, da odide". Nežno sem zavila svojega prijatelja v staro kopalno haljo in ga zibala v naročju. Ko sem ga poljubila v slovo, je polizal moje solze in predel do zadnjega diha. To je bil eden od najbolj svetih trenutkov mojega življenja.

Jack je pokopan na našem vrtu, kjer se je nekoč igral. Na medeninasti ploščici, ki označuje njegov grob, so besede škotskega pesnika Roberta Burnsa v spomin "siroti, ki je našla nežno zatočišče v naših lačnih srcih". To čustvo pa ni namenjeno le bitjem, ki smo jih imeli radi, jih izgubili ali za njimi žalovali, pač pa tudi tem, ki danes živijo z nami.

Zdravniki in psihologi pravijo, da ljubezen, skrb in preživljanje časa z živalmi koristi našemu telesnemu in duševnemu zdravju. Nihče, ki ga je kdaj oboževal pes ali posvojila mačka, najbrž ne more z besedami opisati čustvene vezi, ki se splete med človekom in živaljo. Psi nas imajo namreč brezpogojno radi, mačke pa so zelo hvaležne. In dokler se veselimo njihove prisotnosti, jih naši grehi in pomanjkljivosti ne motijo.

Če doma nimate nobene živali, to še ne pomeni, da ne morete z njimi priti v stik: ob različnih letnih časih obiščite živalski vrt, prijateljem se ponudite, da boste pazili njihovo žival, peljite na sprehod sosedovega psa, na vrtu nastavite suho koruzo in orehe za veverico ali mečite račkam kruh na ribniku, galebom na obali.

Če imate živali, ni dovolj, da jih hranite, peljete na sprehod in se drugače zanje ne zmenite. POVABILI STE JIH V SVOJE ŽIVLJENJE, ZATO JIM ODPRITE SRCE. Domače ljubljenčke je treba božati, ljubkovati, objemati, razvajati in se z njimi igrati. Če boste vanje zaljubljeni, vam bodo vračali s tako vdanostjo, o kateri lahko le sanjamo, da bi jo dobili od drugega človeškega bitja. Pogovarjajte se z njimi in odkrili boste zaupnico ali zaupnika, ki ne bo nikoli izdal vaših skrivnosti. Smejte se njihovim norčijam, ki so izvrstno zdravilo proti stresu, in se jih naučite opazovati. Psi se hitro spoprijateljijo, so zvesti in niso muhasti. Mačke so spontane in zadovoljne z življenjem v sedanjem trenutku. To so majhne, praskajoče, zagonetne mojstrice, ki so poslane, da nas v vročičnem svetu, kjer je vedno treba vse postoriti, naučijo paradoksa nedela. Krznena žoga, ki je ravnokar zvita na moji pisalni mizi, je jasen dokaz, DA VEČ KO DREMAŠ, VEČ PREBUJENJ DOŽIVIŠ.

DANES BODITE HVALEŽNI ZA DAR, DA LAHKO SVOJ ČAS NA ZEMLJI PREŽIVLJATE Z BITJI, KI PRINAŠAJO VESELJE.

ŽIVALI SO NAŠI DUHOVNI TOVARIŠI, ŽIV DOKAZ PREPROSTEGA BOGASTVA IN VIRA LJUBEZNI. NOBENE POTREBE NI ZA OBČUTEK OSAMLJENOSTI.

IN KJER JE DAR, TAM MORA GOTOVO BITI TUDI DAROVALEC.