___________________________________________________________________________

Δ Ν Σ V N I Ξ Υ Α Δ Ρ A N Υ A

Grčija

Lefkada – Zakintos – Kefalonija – Itaka – Meganisi - Lefkas

junij 2005

__________________________________________________

Posadka:

Letos nas je bilo kot listja in trave…

Jože Miklavčič - skiper

Jožica Menard – Beti – potencialna garačka*, pomivalka

Janez Menard – skiper II, garač

Jožica Benčina – potencialna garačka*, pomivalka

Miloš Benčina – garač

Jasna Četrtič – kuharica, potencialna garačka*

Marjan Četrtič – garač

Vojka Marinič – potencialna garačka*, pomivalka

Boris Marinič - garač

Aleksandra Jerkič – potencialna garačka*, pomivalka in skrbnica za pisanje dnevnika

Ivan Jerkič- garač

*če bi ali je, morala katera od nas ob vsej tej količini moških delat, je to samo zato, ker je to sama želela, ali si pa ni znala izborit svojega prostora pod soncem…ali jadrom.

24. junij 2005 - petek

Zborno mesto je bilo letos spremenjeno. Ker je posadka razširjena, smo se že dan prej spoznavali z g. Benčino in dogovorili, da se dobimo kar v Logatcu za občino ob 5.30. Beti-Joži, Janez in naš skiper pa ob isti uri na Vrhniki. Po nalaganju in prelaganju vožnja v smeri nas v Logatcu. Jadralski pozdravi in poljubčki in nadaljevanje poti ob 6.00 po AC do Fernetičev. Zadnjič dolivanje goriva in ker se baje mudi, NIČ KAVE!! Groza, se je že začelo, kaj šele bo?? Naprej do meje, kjer smo bili sami. Opravili formalnosti in se odpravili proti Benetkam. Še dobro, da smo mi imeli svojo termovko polno vroče dišeče kave, ki smo si jo privoščili kar med vožnjo. Poklicali smo Jasno, da javimo, da smo že v polni bojni opremi na cesti, in jo zbudimo. Pravi, da so zmenjeni ob 6.30 z Vojko in Borisom. Odhod iz Benetk s trajektom ANEK LINES je ob 12.00 in najkasneje do 10.00 moramo dvigniti karte.

Vožnja o.k., gneče nobene, vodi Janez s skiperjem. Nekam so drveli, mi pa jasno za njimi, omejitve so jim bile španska vas. Predčasno smo zavili iz AC in se zgubili.

Ugotovitev: Jožetov GPS po kopnem kaže drugače kot po morju. Naprej vodi Jerkič in držimo se tabel na cesti, ki nas varno pripeljejo okoli 8h na čakajočo pisto pred trajektom. Zadržali smo še prostor za Četrtiče, ki bi kmalu izginil v gneči, če se sosedje nebi zmotili. Na vrsto so prišli sendviči in tisto malo kave, kar je je ostalo. Saj ne, da bi nas skrbelo za Četrtiče, ampak oni so bili tisti, ki so imeli vso našo hrano!!

Ob 10.00 ukcavanje na trajeku uspešno, dvig ključev kabine št. 6931 in vsa hrana, spalke in kozmetika v kabino. Mi pa na kavo v prvi bar in kar takoj grška izkušnja. Marjan pravi, da moramo biti previdni pri Grkih, ker je pri njih vse hi-hi, he-he z nasmeškom, potem ti ga pa uterajo odzadaj. In res, že po plačilu zapitka se natakar še enkrat pojavi z željo po plačilu in, da se sploh ne spomni, da bi že kaj plačevali. Še dobro, da imamo Jožetov patent plačevanja računov. Beti je potegnila račun iz denarnice in natakar je izginil z računom do šanka in se takoj vrnil brez opravičila, jasno, in rekel, ok. Zanj je bila ta zgodba zaključena, tokrat mu ni uspelo.

Grška ura je eno uro pred našo in že kar v štartu smo imeli uro zamude, saj smo se malo pred 13.00 začeli premikat. Ura in pol plovbe samo mimo Benetk in nato naprej proti Grčiji. Na palubi prosto za individualne zabave, zvečer pa ženske v kabino spat + Jerkič na tleh, tako, da je bila kabina več kot 100 % zasedena.

25. junij 2005 - sobota

Plovba in noč sta minili mirno. Le Jerkiča je bilo strah, da katera od žensk ne pade nanj. Moški del ekipe je »spal« na palubi ob bazenu.

Jutranje bujenje počasno, vesela uporaba kopalnice, zajtrk – od včeraj ostali sendviči, kosilo v lokalnem trajektu, pospravljanje kabine in pot proti avtomobilom. Pristanek v mestu Igoumenitsa ob 13h. Kolona treh avtomobilov, pardon, dveh in enega kombija se je postavila v vrsto in v gosjem redu za vodilnim skiperjem. Žal so spet takoj vklopili GPS – na kopnem in takoj zašli, kaj pa drugega. K sreči se je mimo pripeljal veseli Grk, ki še ni imel sieste in nam potrdil smer vožnje in še sreča, da smo imeli Jerkiča, ki je ponovno prevzel vodstvo za smer vožnje Preveza za marino na otoku Lefkada. Med vožnjo med prekrasnimi oleandri, ki tam rasrejo kot plevel smo prebirali poliglota o Grčiji in naleteli na zanimivo obvestilo. Citiram Mali vodniki, Grški otoki str. 113, Lokalne navade:

»Nikoli ne poskušajte Grka priganjati – to velja kot zelo neolikano...

... Grki so vljudni in ustrežljivi in se hitro odzovejo, če ste taki tudi vi...

...V skoraj vseh krajih poleti še spoštujejo siesto (popoldanski počitek), med 14. in 17. uro je hrup prepovedan, vključno z vožnjo z motorji in skuterji; uradi in trgovine so zaprti, taverne in kavarne pa odprte t e o r e t i č n o. Mogoče boste morali lastnika buditi iz popoldanskega dremeža...«

CESTE SO VRISANE KOT DA SO, PA JIH SPLOH ŠE NI!!!!

Saj ne more biti res, pa je bilo...

Mimo obvoza, skozi tunel in čez most via marina Levkas, charterist KAVAS. Prvo prijetno presenečenje, marina – man nas je pričakal kar na parkirišču. Kaj takega pa še ne. Avtomobile na stran in v prvi bife, kjer je bil še en Grk, ki je šprical siesto in kao vedel kje je Slovenija in, da je to oh in sploh država, ki ima lepe ženske in si jo bo šel iskat, ker so vse Grkinje grde, debele in ostale so samo šiptarke. Če sem iskrena, mu časa za kaj takega malce zmanjkuje, saj ni bil več rosno mlad.

Tačas, ko smo se mi ukvarjali s pivi in Grki, sta Jože in Janez detaljno pregledala

KATAMARAN DUFOUR NAUTITECH 395 Pro (professional) – 30 ton, z imenom Pegasos.

Gre za ladjico, oz. kar dve, za 10 zemeljskih duš in 1 nadzemeljsko – naš skiper

Prevzem uspešen in se je začelo. En avto, beri kombi, pa drugi avto in še tretji. Pa en ludek, drugi ludek in še tretji, četrti,... in tako vse do 10, ker je glavni vse nadziral in se hladil s pivom, tako kot smo se mi prej, ko je on švical. Veriga hrane je počasi polnila katamaran, ker trolly-ja za prevoz še tu niso spoznali. Pogledi ljudi so povedali skoraj vse, kakšen si je pa celo drznil postaviti vprašanje, če gremo za 14 dni, da se mu zdi, da je hrane kar malce veliko. In res, če si se ozrl nazaj na pomol, je bil ta kar dobro založen. Pika na i, pa je bila svinjska tačka – pršut. Našvicali smo se fajn vsi, da smo hrano pospravili, vendar je bilo prostora še na pretek. Ker je tokrat vso hrano nakupila Jasna, točnega števila ne bomo poznali do končnega obračuna. Važna je le pijača, njen seštevek pa bi lahko bil takšen. 40 l rdečega vina, oz. kar dva hoboka po 20 l, dva platoja navadnega piva, en plato črnega piva, dva kartona sokov, dva kartona mleka, plato coca cole, liter orehovca, liter arcnij za prvo pomoč v primeru želodčnih težav, liter travarice za podobne primere in za vsak slučaj, če zmanjka prve in še liter borovničk za posladkat.

Utrujeni smo popadali za mizo, kjer nam je Jasna postregla marinado iz sardonov, ki jih je očistila lusk, drobovine in popekla. Na olivnem olju je prepražila čebulo, dodala poper, sol in acceto balzamico. Nalaga se po plasteh v posodo in ohladi v hladilniku. Bilo je njami.

Ker je Jože malce postrani pogledal ribice je dobil za večerjo še dušen pršut. Dodali smo še olive, malce vinčka, svež kruh, sirček in ker je bila ura že pozna, mi pa utrujeni smo izkoristili marino za tuširanje in umivanje, katamaran pa za spanje.

Lahko noč.

26. junij 2005 - nedelja

Noč je bila mirna in spokojna vse do jutra (sredi noči), ko je Vojka po vojaško zbudila vso barko, pa verjetno še kakšno levo in desno ob 6.00. Moram priznat, da je bilo vse prej kot nežno, da ne rečem nečloveško. Verjetno nas je kar nekaj od šoka pobutalo z glavami ob stropove spalnic, saj smo se namreč privajali, da smo na dopustu in to naj bi bilo nekaj lepega... Zdelani smo prigodrnjali in ji ...ni za naglas povedat. Boris je celo ugotovil, da je ura po naše celo 5 – pazi, 5 zjutraj, mi pa na dopustu.

In tako se je ta dan že začel katastrofalno, pa še nadaljeval se je v tem stilu. Za zajtrk se od šoka niti ne spomnim kaj smo jedli.

Sledi šnel kurs vozlov in delov jadrnice in posebnosti katamarana (ki smo jih tak al tak takoj pozabili) in odriv tega velikana v smeri marine Zakintos.

Naslednja težava, kje pri vragu je izhod?? Dva kroga okoli in okoli in na koncu smo vprašali. Jao meni, pa označbe – katastrofa. Globina kobilice katamarana je 2.2 m, ozka potka, pa še dvosmerna. Tk – tk – tk počasi na motorje, ko naenkrat nič več. Kjer je bilo preozko, smo šli za sekundo na desno in smo se ustavili. Desni motor nič, levi motor nič, pa nazaj pa nič. Ups, kaj pa zdaj?? Skači, jokaj, stokaj, vzdihuj, zibaj, guncaj, nič! Še dobro, da je bil promet in je v naši smeri pripeljala jadrnica, pa hallo, bitte, prosim, hilfe, ajuto, help, nas lahko malo potegnete. Vsi smo že videli najbolj črni scenarij, da gremo peš v marino po šlep-službo in, da se o eurih, ki bi spolzeli mimo niti ne menimo. Cuk sem, cuk tja, pa malo nazaj, naprej, v stran in k sreči smo speljali, čeprav ne prav hitro. Vsi zašvicani kljub zgodnji jutranji uri, trdi, posr... smo se zahvalili za pomoč prijaznima Ircema in jima v zahvalo podarili najboljšo arcnijo, domače žganje za želodčke in zvis od tam, da nas še kdo ne vidi.

Morje mirno, cesta še vedno preozka in ožin kot v labirintu. O kakšnem jadranju ni ne duha ne sluha. Jože pravi, da bomo do večera v Zakintosu. Ker je bila plovba mirno – guncajoča na motorje seveda, smo predlagali kosilo. Da–da, kar-kar in nastopijo prvi pravi valovi, ugoden veter in sledita motorja na off in jadra na up. Kaj smo leteli, wwaauu 8.5 vozla in še nekaj drobiža pravijo mornarji. Kosilo je bilo nekaj časa na desni strani dnevne sobe, nekaj časa na levi strani, kozarci malo tu in malo tam, v glavnem pa je vsak moral loviti svojega. Sedaj se je pokazala slabost katamarana. Trda vožnja, luftfederung na nuli. Če bi bili z jadrnico bi lahko lepo rezali valove, tako pa ravno, ko je dobil zalet in ritem je prišel novi val in prvi del katamarana ga je lepo poraziral v drugi del katamarana pa je butnil s strani in zaviral enakomerno plovbo. Tako vse do pristanišča Zakintos, v katerega smo prispeli okoli 19. ure zvečer, še pred sončnim zahodom in kljub čerem, ki so jih nastavili sredi pristanišča in kontra označb se varno in lepo zasidrali. Sprehod po mestu, malo večerje, še malo sprehoda, ogled, sladoled, kavica in navajanje, da se papirčkov od vecejevanja ne meče v školjko.

Pomemben popravek brzine, šibali smo 9.2 vozla od Lefkasa do Zakintosa.

Lahko noč in spanje med glasnim izživljanjem motoristov.

27. junij 2005 - ponedeljek

Tokrat, ko smo Vojko podučili o načinu bujenja na jadranju je zjutraj res najprej zadišalo po sveže kuhani kavici. Zajtrk iz ladijske shrambe in izlet po otoku s skuterji.

Najem skuterjaje 15 € za cel dan, za avto Suzuki Jimny pa 55 €. Vsakemu svojo čelado, streho dol in smer Laganas - želvji zaliv. Žal nobene želva, pač pa ogromno turistov in peščena plaža. Bife in nova smer Keri oz. Limni Keriou – smolnato jezero. Malo iskanja in ko smo stali na robu jezera ga nismo videli, ker je vse zaraščeno z bambusi. Grki pač znajo prodajat sanje turistom. Naslednja postaja mestece Keri. Vožnja skozi po ozkih uličicah in kosilo okoli 13h v domačem okolju.

O vročini ne želim komentirat, saj si samo gledal in že švical. Sedeli smo v senčki pod pregolo hiše in za predjed naročili specijaliteto Grčije in prav tako vse ostalo. Tzatziki –jogurtov preliv, česen, kumarice, olivno olje. Domač kruh, pita iz zelenjave, golaž stifado – govedina z različnimi začimbami, okusi se cimet. Še malo stročjega fižola, grške solate, vino – svetlo rdeče z okusom po tropinah. Za desert pa galaktoburiko – sladice iz mleka, smetane in listnatega testa – postreženo hladno. Ugotovimo, da je Grška kava – Greek coffe – enaka Turški z zocom.

Cena kosila za 11 ljudi, od oka 100 €. Računa ni.

Po kosilu nadaljevanje vožnje po razbeljeno vročem zraku do kraja Algalas- a in obisk diamantne jame – Diamond cave. Brez komentarja!!

Naslednja postaja Kiliomeno, vendar smo se zaradi super označb vrnili na smer Lithakia – porto Koukla. Nazaj proti Pandokratoras-u, skozi Mouzaki do samostana Lagopado. Je kdo žejen?? Pozabite, ker je siesta. Počakaj na kasneje. Doživeli smo to, kar je pisalo v poliglotu iz teorije v prakso, le, da mi nismo budili ljudi, marveč se odpeljali. Obiskali naj bi zaliv Mg. Georgion – SHIP WRECK, končali pa smo v VROMI BAY-u. Strma cesta, vroče vreme, morja nismo videli že od zjutraj, zato smo popadali v tisto ledeno vodo, ki res ni imela več kot 20 stopinj Celzija – osvežujoče. Najbolj smo se bali povratka, če bodo skuterčki sposobni klančino. Vse bojazni so bile odveč. Malo peš, malo porivali in na koncu speljali. Moram dodat, da se je Beti peljala z mojim Jerkičem, ker Janezov motor ni bil sposoben obeh gledat. Revca se ga je bala objet, da nebi padla, da bi ga ne polomila, je djala. Prišla pa sta! Od sile so Janezu zasvetile vse lučke na skuterju.

Od zaliva SHIP WRECK – nič, ker smo pozni. Jutri jo obiščemo z barko. Povratek do Anafonitrie, kjer je samostan za gospode. Tudi mister Dioniz je bi nekega dne tukaj. On na levo, mi na desno na Orthonies smer Zakintos. Pozno popoldne povratek na barko, midva sva šla kupit rdečo ovratnico z zvončkom za našo Gajo – novega peseka. Moški vračajo skuterje in avto, si še ogledajo grad nad mestom, ženske pa kuhat. Po večerji sprehod po mestu, nakupovanje drobnih pozornosti, kartice in spanje.

28. junij 2005 - torek

Do sedaj še nikoli nismo spali do 7h in tudi današnji dan ni bil izjema. Vstat, zajtrk in dvig sidra. Smer Modre jame – BLUE CAVE na severu otoka. Veter je bil ugoden in razvili smo jadra. V navdušenju nad jadranjem z vetrom, ki je zagrabil naša jadra in tišini, ki ga je rezal le zvok pljuskov morja ob katamaran, smo v spremstvu dveh delfinov, ki sta nam igrivo prečkala pot ugotovili, da smo že mimo naših jam in velbov. Pospravit jadra in na motorje nazaj skoraj polovico prejadrane poti in ker nikjer ni bilo možnosti sidranja in priveza smo jadrali vse do St. Niklaus zaliva z otočkom. Komaj smo se našli v peljarju. Sidro na dno, kopalke dol in v morje. Na obalo smo odšli na kavo, oddat kartice in zavzet teritorij. Kosilo, kopanje in čas je tiho drsel mimo. Bili smo prepozni za naš zaliv nasedle ladje, torej sledi nova koordinata – otok Kefalonija, marina Poros, skozi zloglasni Odisejev kanal med Itako.

Žal je bila marina zasedena in pot smo morali nadaljevati v smeri zaliva Sami.

Sedaj smo lažje razumeli zakaj je Odisej potreboval celih 10 let za povratek, saj revež še ni poznal orcanja tako kot mi, ki smo se trudili in nikamor prišli, no skoraj.

Valovi so katamaran zibali naprej in nazaj, ga dvigovali visoko v zrak in nato strmo in hitro spustili navzdol v naslednji val, pihal je močan veter, lahko bi skoraj rekli burja. Če si sedel na premcu, si imel občutek, da si na rolocostru. Zdaj si imel želodec v grlu, takoj nato pa v kolenih oz. gležnjih. Po ustnem izročilu skiperja Jožeta je pihal z močjo cca 30 vozlov in po mojih babjih vprašanjih, koliko lahko gre jadrnica v smeri vetra, je bil odgovor 35° od vetra. Ali še kdo kdaj potuje s katamaranom po kanalu?? Pustimo sedaj sanje nastrani in se vrnimo v resnično življenje.

Boris si pri snemanju valovanja katamarana zvije koleno.

Popoldne se je začelo prevešati v večer in jadralnega dneva je bilo počasi konec. Zavili smo v pristanišče Sami, kjer smo našli dovolj veliko luknjo za naš boing. Tukaj pa se začne dogodek, ki si ga bomo vsi, vsak po svoje, zapomnili. Veter je tudi v marini kar močno pihal in posredno so bili tudi valovi, ki so zibali katamaran. S parkiranjem katamarana je manj težav kot z jadrnico, le ena posebnost je, da moraš vedno paziti na verigo sidra, ki mora biti v sredini med obema trupoma. In res, Jekič in Janez spuščata sidro, Boris z bolečim kolenom je skrbel za levo stran, Miloš z bolano nogo – gleženj, pa desno stran. Ženske smo popravljale bokobrane, Jože pa je skrbel za motorje. Na kratko. Prvo je Boris s poškodovanim kolenom ciljal z vrvjo v glavo soseda, ki nam je prijel vrv, nato jo je zavezal in čakal kaj bo naredil Miloš z bolečim gležnjem. Revež bi moral potegniti barko do obale in le te ni mogel, zato mu je priskočil na pomoč Janez in niti skupaj nista uspela, zato je bil skiperjev befel, popusti vrv na levi strani, to je Borisu. Od »vetra in vznemirjenja« je to preslišal in ženske smo mu ena po ena kričale naj popusti, odgovor je bil, da, ker so mu to rekle tri ženske, on tega že ne bo storil. Marjan je vse skupaj le nemo, s pasarelo v roki, opazoval bitko priveza in čakal kdaj jo bo lahko postavil kot vez s kopnim. Motorčki pa naprej in nazaj, pa naprej in nazaj. Preden smo parkirali se je že znočilo. V zraku je bilo čutiti kar nekaj promilov alkohola in vonj po švicu.

Prijaznega soseda, ki nam je pomagal smo povabili na krov, ga pogostili, prav tako tudi njegovo ženo in hči. Povedali so, da so Francozi iz Nice, da je katamaran naredil sam in, da je vse kar je imel prodal in da že 7 let potujejo po morju.

Ni kaj, junaško.

Po večerji nočni sprehodek in ugotovili smo, da so v tem mestecu snemali film Corellijeva mandolina z Nicolasom Cage-om in Penelope Cruz. Vse mesto je bilo polepljeno z njihovimi fotografijami in vsak lokalček in trgovina je spominjala na to, če drugače ne, pa z imeni – Corellis bar, Nicolas bar,... cene so bile temu primerne – kava 5€.

29. junil 2005 sreda

Noč je bila dolga, spanje slabo. Vrv s katero je bil katamaran privezan je celo noč nemogoče cvilila in škripala. Morje je zibalo našo barko naprej in nazaj in jaz sem celo noč sanjala, da se je vrv natrgala in strgala, katamaran pa je končal sredi zaliva. Saj nebi bilo čudno, glede na to kako smo ga parkirali.

Jutro je bilo glede na letni čas prav mrzlo, za sprehod pa idealno. Zajtrk nikomur ni pasal, pa tudi kakšne pretirane volje po življenu ni bilo slutiti. Izleti v Droganati jamo in jezero Melissani je odpadel, sprehod čez mesto tudi, zato le kava in odriv??

Še zadnje ekspresno fotografiranje mesta, za nameček smo bili priča incidentu med italijansko in angleško jadrnico, ki je zapeljala čez verigo sidra in povzročila tresk jadrnice – krme ob pomol.

Glede na močan včerajšnji veter smo ga pričakovali tudi danes, vendar temu ni bilo tako. Le za hip smo razvili jadra, malo poorcali in jih takoj zatem pospravili. Vklopili motorje in zavili v lep zalivček Kalo Limani, da pojemo kosilo in se malo okopamo. Od tu naprej do današnjega končnega kraja krasnega ribiškega mesteca Fiskardo. Mesta za parkiranje nikjer in že smo se začeli spraševati kaj pa zdaj, ko nam je pomignil pomorski policaj, da lahko parkiramo na prostor za trajekt, le, da moramo premakniti katamaran drugi dan zjutraj do 9.30, ko pride naslednji trajekt.

Sparkirali, pospravili in se raztepli po vasici. Čudovito mestece in prvič smo resnično v živo slišali grško glasbo – sirtaki.

Nočka krasna, topla, le prehitro se je vse zaprlo.

30. junij 2005 – četrtek

Dobro jutro, vroče že zgodaj, nobenega vetrčka in takoj na delo, saj je bilo potrebno premakniti barko. Vonj kave, zajtrk in dogovor o poteku današnjega dne. Ker včeraj nismo uspeli do motorinov, si jih bomo sposodili danes. 4 skuterji

in zelo lep rdeč 4x4 Suzuki Jimny so se zagnali po zahodni strani otoka Kefalonija do kraja Assos. Slike nad gradom na otočku, mimo čudovite plaže Mirtos in naprej do glavnega mesta Argostoli. Pred tablo postanek in naval na Jožico, ki je imela v avtu svež kruh. Čez most do Lassi-ja mimo letališča, kjer je pravo letovišče s hoteli in peščenimi plažami. Četrtiča sta želela obiskati vinsko klet robole. Malo zgrešenih poti po Sariati, Lakithra, Ntomati, Metaxata, Mazarakati, kjer je lepo urejena cerkev. Spet prevzame vodstvo Jerkič, tankanje motociklov, mimo gradu (ostanek kamnin) do hribovite in vroče notranjosti po sarpentinah do samostana Svetega Gerasimousa, kjer je bilo prevroče za ogled, in nas pripelje do vinske kleti, kjer pridelujejo podobno imenovano vino, našo rebulo – ROBOLO. Degustavija in nakupi.

Naslednja postaja jama Drogarati. Prvo hladen pir in sladoled. Ogled jame, kjer je pela operna diva Maria Callas. Lepo, vendar nič fascinantno, jih ni čez naše grotte- cave. Bila je pa prijetno hladna. Moški del ekipe je jamo gledal iz senčke v bifeju. Razen Jerkiča in Menardovega Janeza.

Naslednja postaja, mimo kraja Sami, kjer smo bili prejšnji večer do slano-sladkega jezera Melissani. Samo za začimbo, je 10 minut PEŠAČENJA od mesta, ampak...

Sledi foto jame z jezerom, ki je 50 m globoko in je bila odkrita ob potresu, ko se je del stropa udrl. Notri plavajo ribice in en morski pes, 1 m dolg. Na vhodu ali izhodu pa je stal PAN v veselje žensk, ki jim tega ni bilo nerodno pogledat.

Ker je bilo že kokr-kao pozno, smo se namenili proti naši barki z Jožetom, ki sta čakala v Fiskardu. Vročina neznosna, plaža in morje pa zelo blizu. Ročna zategnjena, obleke dol in čofa-čofa. Osvežitev, ampak prej, ko so kopalci na plaži ugotovili, da se kopamo goli (to je v Grčiji namreč prepovedano) nas že ni bilo več nikjer.

Osvojili smo mesto Agia Efimia, malo zašli in po vzhodni strani proti luki čez Neochori, Komitato, Kario, Vari, Plagio, Messovounio do Fiskarda.

Žal moram sporočit, da smo se pa v enosmernih ulicah še dodatno za piko na i izgubili, no ne čisto, le do rent-a cara nismi znali. Na koncu se je pač končalo s prekrškom. Gospa v agenciji je zagotovila, da to počnejo vsi in, da ni nič narobe.

Večerja, sprehodi, nakupi, podoživitev današnjega dne, dogodki z by-boatom, saj poznamo barka – kopno in nazaj.

Spanje in zjutraj odriv za Itako.

1. julij 2005 - petek

Sedaj že kar standardno zgoden odriv proti glavnemu mestu Itake – Vahti. Individualen ogled mesta, nakupi, hladno pivo, - za ogled kaj dalj se nobenemu ni dalo. Po dveurnem postanku, fotkah v slaščičarni, nazaj na barko in iskanje lepega zaliva za kopanje. Malo jadranja in glej ga, oblak, od nikoder iz katerega so začele padati kaplje dežja. Pospravit jadra, otoki in romantične plaže odpadejo, smer, prva marina na otoku Meganisi, kraj Spartachorion. Pazi 1. muringi. Tuši. Bife, hrib z razgledom, ki ga je bilo potrebno osvojit. Vročina skoraj neznosna. Pogovori kako bo potekal naš zadnji dan.

Ob 20.06 je skiper dobil klic, da moramo barko vrniti do 9.00 naslednji dan in ne šele ob 17h tako kot so rekli. In nastala je vsesplošna panika in nezadovoljstvo. Le kako si upajo tako grobo poseči v našo zasebnost. Višek nesramnosti pa je bil, da so nas pričakovali že danes zvečer!!! Negodovanje, pospravljanje in ukaz je padel.

Jutri zjutraj ob 6.00 ODRIV! (pazi, to je ob 5h, saj se še spomnite, kajne?)

Popikani od komarjev in godrnjavi v posteljo.

Lahko noč.

2. julij 2005 - sobota

Dan D – vožnja domov. Vstajanje sredi noči, sonce še ni uspelo vzidet, mi pa že režemo valove mimo Onassisovega privatnega otoka Skorpios, kjer smo doživeli sončni vzhod. Vmes pospravljanje barke, nalaganje hrane in prekladanje stvari. Skozi tisti ozki prehod, ki je pustil posledice na nas že od prvega dne, kjer je kazalo globino 2.1 m, naša kobilica pa ima ugreza 2.2. Torej, kdo je zdaj tu blesav?!? Kljub temu je Menardov Žiga nesramno odgovoril na mamin sms o nasedbi, da naj malo manj pijemo, pa tudi nasedli ne bomo! Kakšna predrznost, vse to priča le o slabi vzgoji otrok! Mi pa kozarčka še niti povohali nismo, kaj šele spili, tudi zdravila za želodec še nismo vzeli.

Prišli smo tako zgodaj, da črpalka še ni bila odprta. Med čakanjem smo natovorili Četrtičev kombi, ki smo ga pripeljali čisto do barke, še sreča, saj v marini to ni mogoče.

Točno ob 9.oo smo ugasnili motorje in poklicali marina-men-a, da prevzame katamaran. Gospod se je pustil čakati vse do 10.30. Predaja je bila uspešna in celo lastnik osebno se nam je zahvalil za uporabo njegovega katamarana. Ne vem točno zakaj, ali je bilo to to, da smo si ga upali vzet, ali pa, da smo ga celega vrnili. Ostane uganka!

Med čakanjem smo malo pozajtrkovali, ker nam zjutraj to ni uspelo, še zadnje pivo in smer z avtomobili proti Lefkadi.

Na glavnem križišču je naš sedaj kopenski skiper v Menardovem avtu namesto na nam znano smer Igoumenitsa zavil v levo – neznano kam. Ovinki povsod, ulice vse ožje, strmina navzdol in na koncu prekrasen pogled na dolgo peščeno plažo. Ugotovitev: Nihče nam ne bo rekel, da je skiper bil tukaj le enkrat in še to pred tremi leti, ker ugotovi Miloš, ker, če bi živel tu leto dni kot domačin bi se parkrat izgubil, kaj šele iz prve našel vse odcepe in ožine.

Parkiranje, takoj kopanje, kasneje naj bi bilo tudi spanje na plaži. Četrtičev kombi si je premislil, zato razdelimo hrano, malo salam, kruha, mleko, piškote, pazi – 1 steklenico vina, no, bila je 1,5 literska plastenka, pa vendar, nas je bilo 7. Uživamo že hlape saj ga počasi a vztrajno zmanjkuje.

Četrtičev kombi adijo, se vidimo zjutraj na trajektu. Gneča na plaži ni bila prav mala, Joži se je skrila v grmovje in brala knjigo La cuccina za katero smo se vsi tepli in kasneje ugotovili, da je bila hit poletja. Moški del preostale ekipe pa se je imel očitno veliko za pogovorit, zato sva jo z Beti ucvrli gledat kaj se skriva za skalami naše plaže in na koncu naslednje, kjer so se spuščali kejterji in surfali surfarji tudi Grški mlini na veter so naju mamili. Naleteli sva na pravo Grško poroko, na katero sva se želeli povabiti zvečer in od katere kasenje ni bilo nič, saj se je medtem, ko naju ni bilo veter zelo okrepil, morje se je dvignilo in najina fanta je zaskrbelo za naju.

Mojega malo manj, saj si je ob prvem valu na prvi skali, premislil, Betin Janez pa je vztrajal s pretvezo, da nama je hotel prinesti nekaj Eurov.

Komaj sva se prebili mimo ranča zelo prijaznega Angleža, mogoče kar preveč za naju. Zdel se nama je kar že sumljiv s tistim tipičnim angleškim osmehom, ko nama je želel razkazati notranjost z visoko betonsko ograjo obdane hiše. Njega bi že zrihtali, vendar nisva vedeli kaj bi naju čakalo za vrati obzidja (vrtnar, pool man, kuhar...) konec si lahko zamisli vsak sam z malo domišlije.

Janeza sva bili zelo veseli. Medtem je padla odločitev, da spimo nekje bliže trajektu, ko smo naleteli na pravega grškega mornarja. Pridrvel je s svojo Lado brez tablic, luči tak-tak, zavorami kakor se vzame in je z vrvjo privezano na kljuko želel potegniti čoln na plažo malo višje, medtem, ko je že prej povozil surf nekega turista mu zmetal vse stvari iz čolna in deloval dokaj neprijazno – nič iz poliglota.

Zaključek: če so morski volki prišli reševat svoje čolne nam ne kaže na morju nič dobrega. Torej oblečt in proti trajektu spet mimo tistih lepih oleandrov, praznih cest in obveznega prehitevanja čez dve polni črti?!?

Žeja nepopisna, lokacija simpatična, nekaj fotk, pivo, sladoled, Grška solata, Grška kava, večerja, domenek za eno 4-posteljno sobo. Skiper čuva naš avto, Janez in Beti spita v spalkah stegnjena, testirata njihovo Mazdo glede spanja. Ostali si privoščimo sobo, ker je Jerkič totalno dotolčen, saj smo danes vstali ob 5h in, da se o ostalih bujenjih nebi... nebi hvala, prosim.

Da bo stanje popolno, moramo tudi danes naravnat bujenje ob 3.30, po naše 2.30, da bomo do 6.00 v vrsti za trajekt, saj smo cca 80 km od Igoumenitse.

Od tako željenega tuširanja zjutraj ni bilo nič, ker se nikomur ni ljubilo sredi noči stati pod tušem. Zbudili smo drugo polovico ekipe in ob 4.00 odbrneli v temno noč. Še en sončni vzhod je bil naš in pred trajektom smo bili ob 5h. Tudi tam se še niti rampa ni dvignila, kaj šele o kaki koloni. Za urico smo zatisnili oči, ob 6h so dvignili rampo za cele tri avtomobile, od tega sta bila dva naša in še nekaj kamionov! Četrtiči se nam pridružijo ob 6.30, vsi naspani, našminkani, obriti, odišavljeni. Čekiranje in pospravljanje in pripravljanje sendvičev za sedaj in kasneje. Odhod trajekta ob 8.30! Ja, da nebi slučajno bilo res. Trajekta ob 8h še sploh ni bilo, niti ob 8.30, niti ob 9.00. Začelo nas je skrbeti, da smo pomešali datume, vendar Grkov nič od tega ni skrbelo, saj pride enkrat, so rekli.

OK, in res.

Z dvourno zamudo se je privlekel, nas na hitro naložil in odpeljal. Nič nas ni motilo, da je umazan, da ni vode v bazenu, da je še vse zaprto. Popadali smo po klopeh in zaspali. Ker že dva dni močno piha, je bilo morje zelo razburkano in v zaprtih prostorih, kjer je LEDENO MRZLO, ti je postalo slabo. (ugotovili smo,da je bilo znotraj 23 stopinj Celzija, kar niti ni tako mrzlo, le, da, ko si prišel od zunaj si imel občutek, da si v hladilniku za hitro pokvarljivo hrano).

Sobo smo zasuli s spalkami, hladilnimi torbami in nahrbtniki. Od utrujenosti sploh ne vem kaj se je dogajalo, le-to, da sem po večerji kot pokošena zaspala na tleh sobe št. 7034. Vmes med kratkimi intervali nespanja mi je uspelo slikati tudi sončni zahod in s soncem sem zašla dokončno v posteljo tudi sama.

Beti in Janez sta s spalkama naredila desant na klopci palube, ker je Marjan vztrajal, da si zasluži tokrat on posteljo. Midva z Jerkičem sva skratka zasedla staro mesto na tleh, družbo so nama delale še Jasna, Vojka in Jožica. Marjan se nam kasneje niti ni pridružil, le on ve zakaj. Zjutraj po dolgem času umivanje, zajtrk in namesto ob 7.30 smo bili v Benetkah ob 9.30.

Ker smo imeli dve urno zamudo in ker smo bili kar malo pozni, utrujeni in doma so nas komaj čakali naši peseki, mogoče še kdo, smo se Jasni zahvalili za povabilo na kosilo in le še ustavili na zadnji rest-črpalki pred odcepom za Gorico, da je naš skiper – profesionalec za tehnične stvari z vseh fotoaparatov pobral fotografije, da jih združi v eno, tako kot je bila tudi naša družba eno dokler smo bili na katamaranu, čeprav to ni bilo od daleč vedno videti, ko smo potovali po celini. Vina nam je zmanjkalo, hrana ja ostala. Skrajni čas, da gremo domov.

Ostane le še moja naloga prepisati dnevnik v računalniško obliko, da ga dobimo vsi v spomin na »jadranje« po Grčiji.

Za naslednjič: »Nič ne upam reč, ker je bil naš skiper tako dotolčen, da ga tudi vprašati nisem upala. Naj se prvo naspi, kasneje bo že še kakšna priložnost za tako provokativno vprašanje, upam le, da ni že čisto obupal nad nami, čeprav ne vem, če smo mi druščina za prava jadranja.«

Za netočnosti, pomanjkljivosti dogodkov in napake, saj že poznate...., ne odgovarjam, ker je imel vsak možnost dodat kaj svojega med rednim pisanjem!

Interpretacija in videnje sta le moji, saj je jadranje verjetno doživel vsak po svoje.

Lep pozdrav do naslednjič.....upam.

Aleksandra.